Fabio Kopić je po ločitvi staršev živel v okolju, v katerem je leta in leta doživljal težke travme. Ko je prišlo do prelomnega trenutka in tega ni zmogel prenašati niti trenutka več, se je ihteče obrnil na Boga. Bog je že naslednji dan odgovoril na njegovo molitev in ga iztrgal iz uničujočega okolja. Fabio je spoznal, da Bog resnično obstaja. Začel je rasti v Jezusu Kristusu in mu predajati vsa področja svojega življenja. Doživel je krst v Svetem Duhu, izkusil ozdravljenje obremenjujočih travmatskih izkušenj iz otroštva in adolescence ter še vrsto malih in velikih neverjetnih, nadnaravnih posegov Boga. Danes vidi smisel življenja predvsem v tem, da izgrajuje osebni odnos s svojim Stvarnikom in deli njegovo ljubezen z drugimi.
Fabio ima 34 let, je poročen in oče dveh sinov. Živi v Zürichu, v Švici.
Delček svoje življenjske zgodbe je bil pripravljen podeliti z nami v spodnjem pričevanju.
Fabio nam predstavi življenje v peklu na zemlji in pot svojega spreobrnjenja.
Fabio je bil rojen leta 1990 v Švici. Mama, ki mu je umrla pred tremi leti, je bila Švicarka. Ko sta se starša leta 1993 ločila, je oče Fabia, brez dovoljenja bivše žene, odpeljal v Bosno. Fabio je mamo videl šele kasneje, pri sedemnajstih letih, ko se je vrnil v Švico.
Ko so leta 1993 prišli v Bosno, je bila vojna med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Kot otrok se spominja, da so bivali v kleti hiše, ker je bilo bivanje v stanovanju prenevarno. Pove nam primer, ki se ga spominja kot otrok. Ena granata je padla na hišo in ni eksplodirala, tako da so vsi ostali živi. Druga, ki je eksplodirala, je padla na hlev, ki je bil zraven hiše, in pobila vse živali.
Ko se je vojna končala, pa se je začela vojna v družini, s starim očetom. Stari oče je bil težak alkoholik in bogokletnik. Imel pa je dobro invalidsko pokojnino.
Fabio ne želi, da bi kdorkoli obsojal njegovega starega očeta, ker je tudi on doživel težke stvari v življenju. Pri šestih letih so mu skupaj še z dvanajstimi drugimi ustrelili očeta, potem pa ga je zapustila še mama. Sosedje so povedali, da so videli, da je tekel za mamo in jo prosil, da naj ga ne zapusti. Ampak mama je odšla. To je bil glavni razlog, da je njegov stari oče zasovražil Boga in padel v alkoholizem. Fabio pove, da je Bog starega očeta tudi blagoslovil, saj mu je dal ženo, ki je bila zelo ljubeča, vendar tega zaradi stanja, v katerem je bil, ni znal videti.
Fabio je imel dvanajst let, ko je začel voziti traktor in opravljati različna kmetijska dela za starega očeta, da je imel za hrano in za osnovna oblačila.
Njegov oče in stari oče sta imela hiši, ki sta bila ena zraven druge. Nista se razumela. Stari oče je imel doma orožje, puško, pištole, bombe … Pogosto jim je grozil, velikokrat so bili v smrtni nevarnosti. Fabio pove dva primera.
Fabio in oče sta bila v hiši, ko je prišel k njim stari oče. Nameril je puško v svojega sina. Oba z očetom sta se vrgla na tla, da ju ne bi ustrelil.
Njegov stric je bil zasvojen z mamili. Ko so ga našli na pol mrtvega v Švici, ga je njegov oče, stari oče Fabia, pripeljal domov, da se bo odvadil jemanja droge, kar pa se ni zgodilo. So pa imeli težave še z njim. Ob neki priložnosti je stric Fabia tako dušil, da je malo manjkalo, da bi umrl. Ko je bil enkrat stric zadrogiran in pijan, je vzel puško, dva metka in Fabiu rekel, da bo videl, kaj bo s tem napravil. Fabio je mislil, da bo najprej ubil njega, potem pa še sebe. Zato je od strahu zbežal k sosedu po pomoč. Stric je medtem storil je samomor, streljal si je v usta. Umiral je tri dni. Vse to so gledali …
Po tem dogodku je stari oče postal še hujši. Fabio pove še en pripetljaj, ki pa ni najhujši, ker ne želi, da bi bil preveč emocionalno pretresen.
Nekega dne, imel je 12 ali 13 let, se je z drugimi otroci igral nogomet. Njegovega očeta ni bilo doma, ker je odšel v Avstrijo, da bi našel delo. Ko je prišel v hišo, da bi jedel in se preoblekel, ker je bil prepoten, se je zaklenil, ker se je bal starega očeta. Stari oče je prišel do hiše in mu začel groziti, da naj odklene vrata, ali pa ga bo ubil. Fabio tega ni storil. Pobegnil je v sobo in se skril za vrata omare. Stari oče je razbil okno na vhodnih vratih in prišel v hišo. Fabio je skozi špranjo pri vratih omare videl, da je imel stari oče v rokah nož. Kričal je, da ga bo ubil, ko ga najde. Ni besed, ki bi lahko opisale, kako se je takrat počutil, vendar je zelo drhtel od straha. Bil se je pripravljen boriti za svoje življenje in tudi ubiti starega očeta v samoobrambi, če bi bilo potrebno. Videl je, da je stari oče začel rušiti hišo, nositi vrata in okna iz hiše in jih metati na staro traktorsko gumo, da bi jih sežgal. Ko je prišla priložnost, je pobegnil iz hiše do soseda, kjer se je pred tem igral nogomet. Na sebi je imel zgolj spodnje hlače. Takšnega, v šoku, trepetajočega, paraliziranega, nagega, ga je videlo 15, 20 otrok. Od tam je poklical policijo. Ko sta policaja prišla, je skrivaj odšel do hiše in spakiral svoje stvari. Videl je, da je stari oče dal podkupnino policajema. Ko pa je stari oče zagledal Fabia, je znorel. Imel je rjave oči, ampak takrat so bile njegove oči modre, svetleče. Začel je hoditi proti njemu, preklinjati in kričati, da ga bo ubil, tako da sta ga morala policaja umiriti. Policaja sta Fabia vprašala, kam odhaja. On jim je zakričal, da ga nikoli več ne bodo videli. Ni imel namena narediti samomor, vendar je na to nakazoval. Policaja nista glede tega nič ukrenila. Bila sta na strani starega očeta. Fabio pa ni imel kam iti. Njegov stari oče je bil za druge dober človek. Od njega so imeli sosedje koristi. Ker je imel visoko invalidsko pokojnino, je posojal denar, brezplačno je pomagal ljudem s traktorjem … Na koncu mu je zatočišče ponudil očetov prijatelj. Pri njemu je ostal tri dni, dokler se oče ni vrnil.
Ko se je oče vrnil iz Avstrije, je bilo vse po starem.
Če Fabio ni delal za starega očeta, ampak se igral z drugimi otroci, je stari oče vrgel hrano, ki jo je pripravila stara mama na tla in jo poteptal. To se je velikokrat zgodilo. Tako da je bil pogosto tudi lačen.
Zadnje leto in pol sta z očetom živela brez vode in elektrite. Stari oče je zaradi sporov prekinil povezavo, ki je potekala od njegove hiše. Vodo so v hišo prinašali z vodnjaka.
Stara mama ni smela priti k njima na obisk, ker bi imela probleme s starim očetom. Pogosto je morala spati zunaj. Pred možem ni smela niti moliti, niti spremljati maše preko televizije. Če je šla k maši, ji je prebušil gumo na njenem kolesu. Zažgal ji je tudi vse molitvenike.
Ko so ljudje razpravljali kako je v peklu, jim je rekel, naj pridejo k njemu in eno noč prespijo, pa bodo videli, kako izgleda v peklu.
Fabio ni več mogel živeti v takšnem okolju, njegovo življenje ni imelo več smisla. Bil je v vedno večji psihični stiski. Zase ni videl nobene prihodnosti več.
Čeprav se Fabio nikoli prej ni obrnil na Boga, se ga je takrat spomnil. V Bogu je videl svoje zadnje upanje. Jokajoče ga je prosil, da naj ga izpelje iz te situacije, ker ne more več prenašati hororja, s katerim se je dnevno srečeval. To so bili njegovi molitveni psalmi, verjame, da so tako nastali tudi Davidovi psalmi. Po molitvi je doživel nadnaravni mir in olajšanje.
Nekaj časa pred tem je njegov oče kupil star avto, čeprav ni vedel, zakaj ga bo potreboval. Vendar je Fabio prepričan, da je Bog vedel za razlog očetovega nakupa.
Naslednji dan je stari oče začel piti že od ranega jutra. Ponovno je začel rušiti hišo in odnašati okna in vrata na kup. Polil jih je z bencinom, da bi jih zažgal. Zagrozil jima je, da ju bo ubil s puško ali da pa bo vrgel bombo, če bodo samo še eno noč prenočili v hiši. Fabio je tisti dan prosil očeta, da odideta od doma. Oče ga je poslušal in z avtom sta odšla v Istro, v Umag. Iz Umaga je kasneje odšel v Švico.
Na podlagi uslišane prošnje, da ga Bog izpelje iz pekla na zemlji, in kasnejšega razvijanja dogodkov, je Fabio spoznal, da Bog resnično obstaja. Tega Boga je želel bolj spoznati, vendar ni vedel nič o njem, o evangeliju … Fabio pa je imel sorodnika, ki je bil veren že od malih nog. Ta sorodnik je v času, ko je od odšel v Švico, odšel v Nemčijo. Preko telefona sta bila na vezi vsak dan. Pogovarjala sta se predvsem o Bogu. Preko njega je spoznal Jezusa Kristusa, začel je poslušati pridige, brati Sveto pismo … Rasel je v veri, odrekal se je mesenosti, greha, navezanosti na svet … in po petnajstih letih doživel tudi krst v Svetem Duhu.
Predstavi nam eno izmed njegovih pričevanj. Ko je bila žena noseča z drugim sinom, Gabrijelom, je ginekolog ugotovil in tudi dvakrat, trikrat potrdil, da gre za izvenmaternično nosečnost. To je pomenilo, da mora žena tega otroka splaviti. Fabio ni vedel, kaj naj naredi. Vedel je, da zaradi tega lahko umreta ona in otrok. Obrnil se je na sorodnika iz Nemčije in mu predstavil situacijo. Ta je odšel k bogoslužju k Fra Ivu Paviću, ki je bil takrat v Nürnbergu. Prosil ga je za molitev. Fra Ivo Pavić ga je kasneje seznanil, da je v duhu videl, da gre otrok v maternico. Njegova žena, ki je bila v čakalnici, tik pred operacijo, je prosila, da jo še enkrat pregledajo, preden se odločijo za poseg. Ko so opravili pregled, so ji povedali, da je otrok v maternici in da je vse v redu z nosečnostjo.
Fabio je imel po tej izkušnji še močnejšo željo, da bi služil Bogu. Vendar je spoznal, da tega ne more početi v svoji moči. Vedel je, da potrebuje dotik Svetega Duha, za kar je tudi molil. Potem je čakal na prejetje milosti v Svetem Duhu. Ne spomni se točno, koliko časa je preteklo od molitve, mesec ali dva, da je doživel trenutek izpolnitve z močjo Svetega Duha. Stal je na balkonu v svojem stanovanju. Začel je pihati močan veter. Vanj je začela pritekati Božja milost, preplavila ga je Božja ljubezen. To je trajalo kratek čas, od pol minute do minute, ampak občutek napolnitve z ogromno vere in s silno ljubeznijo Svetega Duha je bil zelo močan. Fabio do takrat sploh ni vedel, kaj je ljubezen, saj z mamo ni rastel, od očeta pa ni prejel ljubezni. Sveti Duh je takrat ozdravil vse njegove notranje rane zaradi pomanjkanja ljubezni. Ta izkušnja ga je tako zaznamovala, da je vedel, da je vse mogoče z Bogom. To je bilo tako močno prepričanje, da je zapovedal vetru, naj začne močno pihati in se je zgodilo. Nato je zapretil vetru, naj neha pihati in veter se je ustavil. Ko je to tretjič ponovil, mu je Bog v duhu rekel, da naj ga ne preizkuša, ampak naj mu zaupa in da mu bo pokazal še večja dela.
Fabiu je bilo pomembno, da za vsako ceno obdrži prejeto milost Svetega Duha, zato se je zavestno odločil, da bo živel v Božji prisotnosti. Bil je pripravljen služiti Bogu in ga brez prestanka ljubiti. Vedel je, da mora umirati sebi, opustiti grehe, se odrekati navezanosti na ta svet, da mora Gospoda ljubiti bolj kot svoja otroka, ženo, očeta, mater, svoje življenje, … Odločil se je, da bo Bog z njim v vseh vsakodnevnih situacijah. Prišla je prva preizkušnja. Glas v njem mu je zelo prepričljivo govoril, da bodo drugi govorili, da je nor, da pretirava v veri, da ne bo imel nič od življenja, da ga to bo obremenjevalo, zasužnjilo ipd. Prepoznal je preizkušnjo in zapovedal hudiču, da odide od njega. Vedel je, da bi izgubil Božjo milost, če bi verjel hudičevim lažem.
Fabio je opravljal zelo stresno delo v kiosku na železniški postaji, kjer je bilo veliko prometa. Že prvi dan v službi se mu je pojavil problem. Odgovoren je bil, da uredi menjavo denarja za drobiž dveh švicarskih frankov. Vendar je na to pozabil. Vedel je, da bo imel problem z nadrejeno v ponedeljek. Odločil se je, da bo problem in skrb tega predal Bogu ter mu zaupal. Prvi človek, ki je po njegovi molitvi, po manj kot eni minuti, prišel k kiosku je bil človek s polno vrečo drobiža, vse po dva franka, ki jih je želel razmenjati. Fabio se je ves naježil, ker je Bog tako hitro odgovoril na njegovo molitev. V njegovi vreči je bilo za 60 švicarskih frankov drobiža. Fabio ga je vprašal, če ima še kaj drobiža po dva franka in gospod mu je naknadno prinesel še za okoli 260 švicarskih frankov drobiža.
Božja milost je po tem dogodku še bolj rasla v njem. Bogu se je vsakih nekaj minut zahvaljeval, ga slavil, govoril, da ga ljubi … skrbel je, da je ogenj prisotnosti Boga v njem vedno gorel. Ni dopustil, da bi ga obremenjevala kakršnakoli skrb.
Pove še en primer Božjega posredovanja. Imel je problem s sosedom, ki je trajal okoli tri leta. Soseda se je zapletla z moškim, ki je prej živel na ulici. Ta človek jo je maltretiral, tepel, posiljeval … Miru ni bilo, tako da Fabio, njegova žena in otroka pogosto ponoči niso mogli spati. Večkrat so poklicali policijo, pisali so pritožbe lastniku stavbe, ki jim je izrekel opomin, ampak po dveh, treh tednih je bila situacija enaka. Fabio je nekega večera odločil, ura je bila okoli 23.00, da bo molil k Bogu, da bi človek, ki je vnesel toliko nemira v njihovo življenje, odšel iz sosednjega stanovanja. Zjutraj jih je obiskala soseda, ves obraz in vrat je imela moder. Prišla se je opravičit, ker so leta prenašali nevzdržne razmere. Prinesla jim je čokolado in še eno malenkost. Povedala je, da jo je moški tako dušil in da je malo manjkalo, da ni umrla. Fabio jo je vprašal, ob kateri uri je to bilo. Povedala mu je, da ob 23.00, torej ravno v času njegove molitve. Fabio je tri leta poskušal situacijo rešiti s svojimi močmi, vendar je ni rešil. Ena sama molitev h Gospodu in situacija se je takoj rešila.
Fabio ima priljubljeno mesto molitve, to je ena livada v bližini njihovega doma. Nekega dne je tam v molitvi od Svetega Duha prejel spoznanje, kje bo opravljal svojo naslednjo službo. Ni bil popolnoma prepričan, če mu dejansko govori Bog, vendar je bil poslušen, usedel se je na kolo in se vozil približno dva kilometra. Prišel je do nekega okoliša, na desni strani je bilo nekaj trgovin, bližje na levi strani pa je bila še ena trgovina. Več mu takrat Sveti Duh ni razkril. Vendar se je kasneje, ko je dobil delo v trgovini, ki je bila takrat na njegovi levi strani, tudi spomnil na preroštvo Svetega Duha. Po mesecu in pol dela v tej trgovini je postal vodja izmene. Računa, da bo kmalu postal tudi namestnik šefa trgovine. Dela na delovnem mestu, kjer cenijo njegovo delo. Njegov Bog se je proslavil tudi v tem primeru.
Nekega večera ga je Bog vodil skozi preizkušnjo. Ko se je odpravljal spat, je slišal Gospodov glas, da naj gre v mesto. Glas je v duhu slišal večkrat. Ženi je povedal, da gre v mesto, ker mu Gospod govori, da mora v mesto. V mesto je odšel z vlakom. Gospod mu je povedal, da mora najti ljudi, ki so brezdomci, kasneje pa mu bo razkril, kaj naj naredi potem. Tako je našel človeka, ki je na ulici potiskal nakupovalni voziček, v katerem je imel vse svoje stvari. Bil je oblečen v zelo stara oblačila, njegovi čevlji so bili tako uničeni, da mu je peta gledala iz čevlja in je z njo drsal po cesti. Gospod mu je rekel, da naj se sleče in sezuje in da svoja oblačila in obutev temu brezdomcu. Bil pa je to zimski čas. To bi pomenilo, da bi moral iti domov gol, vendar se je odločil to narediti. Ko je odšel do tega brezdomca, pa ga je prestregel tujec, ki je nujno potreboval hitro pomoč pri iskanju lokacije v mestu. Fabio mu je lokacijo pomagal najti na mobitelu in ko se je obrnil in brezdomca ni bilo nikjer več. Pozneje je spoznal, da Bog ni želel, da se vrne domov gol, ampak da je bila na preizkušnji njegova poslušnost. Podobno izkušnjo, čeprav ne podobne teže, je doživel Abraham, ko je Bog njemu in Sari na stara leta dal sina Izaka, kasneje pa je od njega zahteval, da ga žrtvuje zanj. Bog je takrat videl pripravljenost Abrahama, da mu žrtvuje sina, ki mu je pomenil največ v življenju. Kasneje se je tam prikazal oven, ki sta ga s sinom Izakom darovala Bogu.
Na nekem mestu, v bližini njegovega doma, se je vsak večer zbirala mladina, ki je pila alkohol, kadila, se drogirala … Fabio je nekega večera dvignil svoje roke in blagoslovil ta prostor zbiranja, vse prisotne … Ko jih je blagoslavljal, so vsi odšli od tam. Potem še leto dni noben od teh mladih ni prišel na to zbirno mesto. Ugotovil je, kako velika je moč izgovarjanja blagoslova.
Nekega dne je njegov sin v šoli pozabil torbo. To mu je povedal ob 17.00. Fabio mu je rekel, da naj ne skrbi, da se bo Bog proslavil tudi v tem primeru. Ko sta se približevala šoli, je Fabio dobil spoznanje, da mu neka ženska odpira vrata. Kar je videl v duhu, je povedal tudi svojemu sinu, ki je kasneje videl, da so se stvari tudi dejansko tako zgodile.
V službi je imel Fabio probleme z dvema zaposlenima. Bilo je tako nevdržno, da je trpel posel. Bogu je predal vse te probleme in ga prosil, da naj on to uredi, da mu ne bo potrebno iti k nadrejenemu reševat zadevo. Naslednji dan niti eden od njiju dveh ni prišel v službo. Eden je moral v bolnišnico. Kasneje je dobil odpoved, ker ni redno prihajal na delovno mesto. Drugi je odšel v zapor, ker je se je ukvarjal z drogo. Ta je dobil takojšnjo odpoved.
Ko je odšel na počitnice v Bosno in Hercegovino, je odšel na moški večer, ki je bil organiziran pred poroko sorodnika. Tam je enemu prijatelju pričeval o Bogu. Prijatelj je želel, da gresta sedet bližje k nastopajočim glasbenikom, vendar je bil tam prost samo en stol. Fabio mu je rekel, da gresta vseeno tja, da bo prostor za oba. Vedel je, da je pod takšno Božjo milostjo, da ga bo Bog uslišal, karkoli ga bo prosil. Ko sta prišla tja, je en moški ravno prinesel stol in ju vprašal, če ga potrebujeta.
Fabio pove še eno pričevanje, čeprav pravi, da jih ima veliko in da bi lahko svoja pričevanja govoril še tri, štiri ure. Ko so bili na počitnicah v Bosni in Hercegovini, so bili pri ženinih sorodnikih. Njegova žena cel dan ni mogla najti očal, naslednji dan pa so se morali vrniti v Švico. Očala so ji pomagali iskati tudi njeni bližnji, vendar jih niso našli. Fabia tistega dne ni bilo tam. Ko pa je prišel zvečer, mu je žena povedala, da ne najdejo njenih očal. On je je vprašal le, kje je njena vera. Prosil je Svetega Duha, da ga vodi do očal. Sveti Duh ga je vodil po stopnicah v 1. nadstropje hiše in mu rekel, da naj odmakne zaveso na oknu. Tam je našel njena očala. Našel jih je v minuti, dveh.
En mesec je živel v tej neverjetni milosti, ki pa mu jo je Bog kasneje tudi odvzel, da bi ga izgradil. V tem mesecu Božje milosti ga je sila Svetega Duha vodila, da pričuje o Bogu. Imel je močno notranjo spodbudo, da gre do ljudi in jim govori o Bogu. Popolnoma se je predal Svetemu Duhu in odšel je tja, kamor ga je on vodil.
Pove, da je danes blagoslovljen človek, ki ima blagoslovljeno družino in otroka. Z ženo sta imela običajen zakon, kjer sta se tudi prepirala. Vendar sta se zavestno odločila, da bosta živela v Božji prisotnosti. Trudita se, da ne grešita, da sta istih misli, da molita brez prestanka, da se odrekata vsega mesenega, vse navezanosti na ta svet … Njun zakon je postal tako blagoslovljen, da se sploh ne sporečeta več.
Za konec pove, da blagor vsem tistim, ki danes trpijo, ki so v težkem grehu, ki ne vidijo izhoda iz težke situacije, ki jih je življenje pripeljalo do roba, mogoče celo razmišljajo o samomoru …. Večje kot je trpljenje, večja je Božja milost in večja je priložnost, da se Bog proslavi. Svetuje, da v takšnih okoliščinah pokličemo ime Gospoda Boga, da bomo rešeni. Ni človeka, ki ga Gospod ne bi uslišal, posebej v najtežjih trenutkih življenja.
