Poseganje po moči ozdravljenja Boga (2. del).

Zahvala.  

V zahvalnem delu se dr. Thomas Renfro zahvali vsem, ki so sestavljali vojsko molivcev v boju zoper njegovo bolezen, posebej se zahvali svoji ženi.

Poglavje 1: sovražnik.

Vsi se soočamo z univerzalnimi sovražnikom, to je z zdravstvenimi težavami, v obliki bolezni, poškodb, degeneracij … Vse te stvari pestijo človeka odkar je bil izgnan iz raja in ga bodo pestile do zadnjega diha na zemlji. Zdravstvene težave se ne ozirajo na raso, barvo kože, veroizpoved, standard življenja … Ne vplivajo samo na nas, ampak tudi na življenja naših družin, prijateljev, našo službo, na delo za Božje kraljestvo, na naš odnos z Bogom … Dobra novica je, da imamo bolj kot kdaj koli v zgodovini na dosegu roke zdravila, operativne posege, diagnostično in terapevtsko tehnologijo… Vendar medicinska znanost ne bi smela biti edini odgovor na naš boj z zdravstvenimi težavami. Nikoli ni bilo mišljeno, da bi napredek na področju medicine, velike zmožnosti glede diagnostike in terapij nadomestile naš odnos z Bogom glede zdravja.

Kar se je zgodilo s smrtjo Jezusa na križu je naredilo pot za odrešenje in večno življenje, pa tudi za pot do izboljšanja in obnovitve zdravja, ozdravljenja …

Poglavje 2: problem, diagnoza rak.

Thomas oz. Tom je živel sanjsko življenje s svojo ženo Sid in najstniškim sinom, Jasonom. Profesionalno je s sodelavci razvil več specialno medicinsko prakso v kraju Norton, Virginija. Kot družina so bili aktivni v cerkvi, proučevali so Sveto pismo in rasli v veri.

Izboklina, ki jo je Tom našel na vratu v oktobru 1996 je bila videti nedolžna. Vendar so se pojavile nove, med drugim tudi pod desno roko. En mesec kasneje, so mu naredili biopsijo bule pod roko. Prejel je diagnozo, limfom plaščnih celic oz. ne-hodgkinov limfom. To je nenavadna oblika limfoma, ki je med svojo medicinsko prakso ni srečal še nikoli. Stvari so se po tem začele dogajati precej hitro. Mase so odkrili v vratu, prsih, abdomnu, rak se je infiltriral tudi v kostni mozeg. V času diagnoze je bil v IV. stadiju bolezni.

Po drugo mnenje je odšel na Univerzo v Virginijo, kjer je doštudiral medicino. Posvetoval se je z priznano avtoriteto na področju hematološke malignosti, dr. Hessom, ki je potrdil diagnozo in žalostno progrozo. Zdravila za stanje v katerem je bil, ni bilo in pogosto je ta vrsta raka tudi med kemoterapijo napredovala. Presaditev kostnega mozga in matičnih celic je bila preizkušena in ni bila uspešna pri tej vrsti bolezni. Dr. Hess mu je svetoval, da naj odide domov uživa življenje še ta kratek čas, ki mi je ostal na razpolago. To je bilo tisto, kar je želel slišati. Čeprav je vedel, da ima medicinske znanost omejitve v njegovem primeru, je vedel, da omejitev v Jezusu Kristusu ni dosegel.

Naslednja postaja na poti domov z Univerze Virginija ni bil dom, ampak cerkev. Žena je poklicala pastorja in svojega očeta, Glena Sturgilla, in ostale člane kongregacije, da so se srečali in molili za Toma. Želel je, da ga Bog že od začetka usmerja na tej poti. Ljudje so že molili pri oltarju, ko sta prišla z ženo v cerkev. Ob molitvi je pastor rekel, da je dobil sporočilo od Boga, da bo premagal bolezen.

Tom je prenehal delati, iskal je Boga, preživljal je čas v molitvi, bral Besedo in meditiral na Besedi.

Bule na njegovem telesu so se večale. Pozno pomladi leta 1997, so mu začele zatekati noge. V cerkvi so nadaljevali z molitvijo za njegovo ozdravljenje.

Do avgusta so krvni strdki iz nog večkrat blokirali pretok krvi v pljuča in ogrožali njegovo življenje.

Tumorji so postajali agresivnejši in do oktobra 1997 je razvil pljučnico, odpovedovati so mu začela pljuča, ledvice in kostni mozeg. Tumorji so zrastli do te mere, da trebuh in črevesje nista več mogla sprejemati hrane. Bil je podhranjen, zatečen, napolnjen z rakastimi tumorji v grlu, vratu, prsih, abdomnu in medenici. Vranica je bila povečana in je zapolnjevala medenico. Bil je priklenjen na posteljo, zaradi česar se je soočal z razjedami na hrbtu. Če bi nekdo z palcem in kazalcem obkrožil zgornji del njegove roke, bi se prsta dotaknila. Edem nog je napredoval po telesu. Ni se mogel usesti ali uleči brez pomoči. V desnem kolenu in gležnju je imel flekcijske kontrakture (otrdelost sklepa ali omejena gibljivost sklepa). Zaradi odpovedovanja več organov, podhranjenosti, edematoznosti (otečenosti, oteklosti) in zasoplega dihanja je fizično umiral.

1. decembra 1997 ga je njegov onkolog, dr. Woodley, napotil v regionalno bolnišnico. Tam so ocenili razširjenost bolezni. CT, pregled z računalniško tomografijo, je pokazal tekočino, ki je povzročala sesedanje pljuč, skupaj z obsežno adenopatijo (otekanjem bezgavk) v prsnem košu, abdomnu in medenici. Pljuča so bila polna tekočine, tumorjev, bil je podhranjen, anemičen, odpovedovale so mu ledvice, na podlagi testa krvnega razmaza (tehnike krvne analize, ki se uporablja za pregled rdečih in belih krvnih celic ter trombocitov pod mikroskopom) so bile zaznane tumorske celice. Rak je bil prisoten tudi v njegovi krvi. Zdravniki so se odločali, če bi tekočino ob rebrni mreni odstranili s punkcijo, da bi lažje dihal. Da bi živel vsaj še do Božiča, so mu ponudili kemoterapijo druge izbire. Vendar se je nato zgodil čudež …

Poglavje 3: vprašanja:

• Od kje pride bolezen?
• Kaj je vzrok bolezni?
• Kaj je smisel bolezni?
• Zakaj se je to zgodilo meni?
• Zakaj je Bog dopustil, da me je rak napadel?

Če želimo najti odgovore na ta vprašanja, se moramo vrniti na začetek. Adam in Eva sta bila ustvarjena genetsko popolna. Vsak organ je bil popoln v svoji funkciji. Oba sta bila ustvarjena, da bi živela večno v prisotnosti Boga. Kaj se je zgodilo?

Po Adamovem grehu, je prišla sodba. Bog je najprej naslovil kačo, prvega od treh krivcev. Naša telesa so narejena iz snovi, iz katere je bilo kači rečeno, da bo jedla vse dni svojega življenja. Kača je zaradi Adamovega in Evinega greha ter prekletstva, ki ga je povzročil greh, dobila legalen dostop do naše prašne lupine oz. našega fizičnega telesa in povzroča zdravstvene težave, degeneracije, invalidnost … Gre za bolezni, ki pestijo naše telo: srčne bolezni, diabetes, rak, bolezni ledvic, artritis, astmo in vse ostale bolezni …

Satan napada Božje ljudi tudi tako, da jim želi ukrasti nekaj najbolj dragocenega in to je Božjo besedo. Ve namreč, da ima Božja beseda potencial in moč, da ustvarja in spreminja stvari. Satan ne želi, da bi se Božja beseda manifestirala v naših življenjih. Želi jo ukrasti, »ubiti«, uničiti, še preden bi prišla v naša srca, začela rasti in zoreti v naših dušah, še preden bi dosegla zrelost in obrodila sadove v našem življenju. Noče, da bi razumeli evangelij, da bi imeli vero in večno življenje. Noče, da bi bili ozdravljeni, da bi bili zdravi ter da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.

Nič ni narobe s semenom (seme je Božja beseda: Evangelij po Luku 8, 11). Seme vsebuje vse, da bi prišlo do sadu. Božja beseda ima vse potrebno, da bi rastla, dozorela in obrodila sad. Seme išče Duha, da bi ga napojilo, svetlobo, plodno zemljo in okoliščine, v kateri bi lahko živelo in uspevalo.

Problem je torej v zemlji, v nas. V naših uhojenih poteh, ki se morajo spremeniti, v kamniti zemlji, iz katere moramo odstraniti kamenje, v zemlji, ki jo duši trnje, ki ga je potrebno očistiti. Bog uporablja naša življenja, preizkušnje, skušnjave, bolezni, da bi zdrobile trdo srce, da bi sprejelo njegovo seme, da bi Božja Beseda v nas rastla in da bi prišli bližnje Njemu. Eliminirati moramo skrbi, ki dušijo naša življenja, ki nam kradejo čas, porabljajo vso našo energijo, da bi sprejeli Besedo in da bi postala, kar lahko postane: da nas odreši, ozdravi, nam pomaga rasti, da bi postali čim bolj podobni Njemu.

To je tisto, kar moramo narediti. Pripraviti našo zemljo, da bo sprejela seme, Božjo besedo. Odprimo svoje srce Svetemu Duhu, verujmo in se oprimimo Božjih obljub, zapomnimo si jih, hranimo jih v srcu, premišljujmo o Božji besedi, proklamirajmo jo. Odstranjujmo vse, kar preprečuje, da bi seme rastlo in se razvijalo. Ustvarjajmo atmosfero negovanja Božje Besede, da bi maksimirali vse potenciale Besede v našem življenju. 

Poglavje 4: njegova prisotnost prinaša ozdravljenje.

Od vsega, kar je Bog ustvaril, si je in si še posebej želi biti v prisotnosti človeka. Bog nas je ustvaril, da bi živeli v njegovi navzočnosti. Hrepeni po tem, da bi preživljali svoj čas, od jutra do večera, z Njim. Človek ima tudi prirojeno hrepenenje po Božji bližini.

Njegova prisotnost dela za nas. Njegova prisotnost obnavlja, osvežuje, sprošča. Daje nam moč, pomirja nevihte, porazi nasprotnike. Njegova prisotnost nas dela žive, nas ozdravlja, napolnjuje z upanjem in veseljem. Prinaša nam varnost, odstranjuje strah in skrbi. Njegova prisotnost nas vzdržuje in varuje. V njegovi prisotnosti nemogoče postane mogoče. Zakoni narave so razveljavljeni in prihaja do ustvarjanja novega. Njegova prisotnost nas bliža k Njemu.

Bog si želi, da bi bili v njegovi prisotnosti, vendar nas greh odvaja od njega. Zato je dal svojega Sina, Jezusa Kristusa, da lahko preko Njega pridemo v prisotnost Boga. Ta prisotnost je vse, kar prinaša večno življenje. Večnega življenja ni, če nismo z Jezusom.

Z Adamovim grehom je bil človek ločen od Božje prisotnosti. Ampak Adam je bil genetsko brezhiben, brez kromosomskih abnormalnosti. Bil je ustvarjen, da bi živel večno, da ne bi nikoli degeneriral, se nikoli postaral, ampak da bi se njegovo telo obnavljalo. Adam je bil zato z genetskega vidika enak v edenskem vrtu kot izven njega. Zakaj se pa potem mi postaramo, degeneriramo in umremo? Zunaj rajskega vrta Bog ni osebno prisoten. Človek se mora sam odločiti, da bo v Njegovi prisotnosti.

Ko pridemo v prisotnost Boga v slavljenju, čaščenju, molitvi, služenju nam Njegova prisotnost prinaša življenje, nas poživlja in spreminja. Ko se osredotočamo na Jezusa namesto na bolezni, slabosti, težave … se prenaša nadnaravno v naravno stanje. Brez njegove prisotnosti človek degradira fizično, duševno, emocionalno, duhovno. Vsa področja njegove biti degenerirajo.

Kaj glede Božje prisotnosti je tisto, kar to omogoča? Da bi našli odgovor, moramo pogledati kako smo ustvarjeni. Naše telo sestavljajo žive celice. Celica je obdana s celičnim ovojem, v njej je celična vsebina in celično jedro. Jedro vsebuje večino celičnega dednega materiala, ki je urejen v kromosome. V jedru naše celice je 46 kromosomov oz. 23 parov kromosomov. Kromosomi so sestavljeni iz molekule DNK in beljakovin. DNK je sestavljen iz okoli 3 milijarde baznih parov, ki z adeninom (A), timinom (T), citozinom (C), gvaninom (G) in nosijo zapis za 20.000  do 25.000 genov.

Te informacije so tako obsežne, da če bi se DNK v jedru ene same celice odvila in raztegnila, bi bila visoka 183 cm. Vsak gram človeškega DNK lahko vsebuje 700 TB informacij. V vsakemu izmed nas pa je okoli 50 g DNA. Tipkanje genetske kode 8 ur na dan bi trajalo več kot 50 let. Branje genetske kode s hitrostjo treh črk na sekundo bi trajalo enaintrideset let. Če bi te črke natisnili v običajni velikosti pisave na običajnem papirju in jih zvezali skupaj, bi dobili stolp iz papirja v višini Washingtonovega monumentalni stebra, ki je visok 170 m in velja za največji monumentalni steber na svetu. Vse te informacije so zložene, stisnjene in zgoščene v jedru vsake žive celice v našem telesu in kodirajo naše telesne beljakovine, mišice, kožo, oči, vse organe …, ki sestavljajo naše fizično telo. Toda presenetljivo je, da količina genetskih informacij, potrebnih za zgradbo našega telesa, predstavlja le približno 1-2 % vseh genetskih informacij, ki jih imamo. Približno 45 % – 50 % genetskih informacij v naši DNK je vključenih v regulacijo telesa, oblikujejo nas od spočetja, nas usmerjajo, ko rastemo, določajo kdaj je potrebno odstraniti zob, vstopiti v puberteto, dozoreti …. Te informacije niso neprekinjena linija informacij, temveč so otočki genetskih informacij, ločenih z dolgimi zaporedji DNK. (Facinate.com: Singh, Penelope: 24 Fascinating Facts about DNA).

Menijo, da za približno 40–50 % naše genetske zasnove ni znano, kaj počne, če sploh kaj počne. Tom meni, da je generalno pravilo v naravi, da če nekaj obstaja, da je to z namenom delujoče. Zato meni, da obstaja možnost, da je Bog v vsaki celici našega telesa. Sposobnost tega gena, ki ga Tom poimenuje Božji gen je, da vklopi obrambo za boj proti boleznim, vnetjem, degeneracijo staranja …. ter dovoli nadnaravnemu, da se dotakne našega telesa in vpliva na naravno. Na ta način odstranjuje negativne učinke bolezni, obnavlja naše bolno telo in prinaša ozdravljenje. To pa se lahko zgodi, če smo v Njegovi prisotnosti.

Poglavje 5: pridimo v Njegovo prisotnost z zahvaljevanjem.

Hvaležnost je prvi korak, da vstopimo v prisotnost Boga. Omogoča nam da prepoznavamo Njega, Njegovo ljubezen in čuječnost do nas. S pomočjo hvaležnosti se zavedamo zvestobe Boga, ko smo bili še daleč od Njega. Hvaležnost lahko izražamo za Njegovo dobroto, milost in blagoslove v naših življenjih. Zahvaljevanje Bogu pa naj ne bo odvisno od naših trenutnih okoliščin in situacij. Hvaležno srce vedno najde razloge za hvaležnost, celo na najnižjih točkah v naših življenjih. V naših življenjih je vedno veliko več blagoslovov v primerjavi z našimi problemi. Sprejmemo odločitev, da bomo hvaležni Bogu.

Tudi, ko je Tomova bolezen zelo napredovala, ko je bilo njegovo fizično telo v zelo slabem stanju in je bila smrt vse naokrog njega, je našel razloge, zaradi katerih je bil hvaležen Bogu. Za posteljo, v kateri je ležal, da je lahko dihal skozi nosno kanilo, bil je hvaležen za glasove molitev svoje žene, pastorjev in ostalih, ki so molili v njihovi dnevni sobi, da je imel okoli sebe družino in prijatelje, ki jim je bilo mar …  

Poglavje 6: slavljenje, naslednji korak …

Slavljenje pomeni, da prihajamo k Bogu iz razloga, kar on je in kar dela. On je vreden, da ga slavimo! V Njegovo bližino prihajamo, da bi Ga proslavljali, priznavali, poveličevali, oboževali, opevali, hvalili, z besedami, s psalmi, pesmimi, plesanjem … navdušenja, občudovanja, veselja, spoštovanja … Imamo ogromno razlogov, da to počnemo. Slavljenje blagoslovi Boga, hkrati pa nas povezuje z Bogom, spreminja naše okoliščine, nas pomirja, osvobaja in ozdravlja, nam daje moč, nas opogumlja, uničuje sovražnikove trdnjave, dviga temo in obup, prinaša upanje in življenje … Slavljenje ne vpliva samo na nas, ki ga slavimo, temveč tudi na ljudi okoli nas.

Slavljenje naj bi potekalo ne glede na okoliščine v katerih se nahajamo, probleme s katerimi se soočamo, telesno ali duševno stisko, ki jo doživljamo … Ker ravno slavljenje Boga spreminja stvari.

Tudi Tom se je sredi vseh problemov, s katerimi se je srečeval, dvignil nad probleme in slavil Boga.

Poglavje 7: molitev.

Komunikacija z Bogom je najefektivnejši način porabe našega časa in besed. Ogromno mnenj, komentarjev, člankov, knjig je posvečenih izključno molitvi: kako moliti, kdaj moliti, kje moliti, načinom molitve. Molitev je več kot nuja in tudi privilegij, da lahko pridemo pred Stvarnika nebes in zemlje, pred Jezusa Kristusa, ki je dal svoje življenje za nas.

Molitev je imela pomembno vlogo pri Tomovem ozdravljenju in je prispevala k temu, da ga je Bog ozdravil. Tom se je že od začetka diagnoze zavedal, da bo potreboval nadnaravno usmerjanje in posredovanje. V molitvi je iskal Boga, vsak dan je sam preživljal čas v molitvi, molil je z ženo, družino, hodil je na molitev v cerkvi. Posebej za njega so bile organizirana molitvena srečanja. Z molitvijo so mu bili v oporo tudi njegovi pacienti. Prav tako je od neznanih ljudi dobival pisma in sporočila podpore v molitvi. Nekateri so mu sporočali, da jih je Bog ponoči zbudil, da bi molili za njega. Ko se mu je zdravstveno stanje poslabševalo, še povečali intenziteto molitev. Do jeseni 1997 je bil priklenjen na posteljo, zato so morali ljudje skrbeti za njega. Za Toma so organizirali številne molitve od 12 do 24 ter 96 urne kontinuirane molitve. Ljudje so molili pred oltarjem v cerkvi, tudi ljudje s cerkva drugih denominacij, tudi katoliške cerkve. Molili so ljudje s celega sveta, tudi tisti, ki so se sami borili z rakom. Njegov pastor, Glen Sturgill, je trikrat dnevno molil za njega: zjutraj, opoldne in zvečer. Obiskoval ga je vsak dan, da je molil z njim, ga spodbujal in proklamiral Božjo besedo nad njegovim življenjem. V najtežjih Tomovih trenutkih, je Robert Fultz, pridruženi pastor, vodil 40- dnevno molitev po Mojzesovem vzoru, ko je 40 dni in noči preživel na gori Sinaj, da bi bil z Bogom. Odposlali so tudi prošnje za molitev papeža. Napisane molitve so bile odložene v razpokah Zidu žalovanja oz. objokovanja v Jeruzalemu. Nekega mrzlega, deževnega oktobrskega dne je Randy Stidham, Tomov sošolec iz srednje šole, organiziral molitveno bogoslužje za celotno skupnost na nogometnem igrišču v Nortonu v Virginiji, kjer je imel Tom svojo ordinacijo. Norton je najmanjše mesto v državi Virginija, ki ima manj kot 5.000 prebivalcev, vendar je na molitev prišlo čez 8.000 ljudi. Združili so z roko v roki okoli celotnega nogometnega igrišča in molili za Toma. Tudi Tom je kljub bolezni, šibkosti molil za druge, ki so se borili z rakom, kroničnimi boleznimi, ki so bili poškodovani …
3. decembra 1997 je Bog uslišal vse te molitve. Tumorji, ki so bili v velikosti jabolka na vratu, melon pod rokami ter košarkarske in nogometne žoge v abdomnu so se začeli topiti. Bog je ustavil in eliminiral raka in začel z obnovo Tomovega telesa. Molitve so spremenile celotno skupnost. Ljudje, ki so bili neverni, niso mogli zanikati čudeža, ki ga je naredil Bog. Predajali so svoje srce Jezusu. Molitve so poglabljale odnos ljudi z Bogom. Molitve niso spremenile in ozdravile le Toma, tudi drugi ljudje so bili ozdravljeni in osvobojeni. Tom je imel privilegij, da je bil zdravnik gospe, ki je imela sladkorno bolezen. Zaradi bolezni je izgubila vid na enem očesu, skoraj pa je bila slepa na drugo. Doživela je vrsto srčnih infarktov, tako da je imela šibko srčno funkcijo. Imela je tudi odpoved ledvic in je hodila na dializo. Obe nogi so ji amputirali zaradi infekcije. Kljub njeni stiski, pa je imela narejen dolg seznam ljudi, za katere je molila dalj časa vsak dan. Zase pa je molila, da bi prenehala z dializo. Bog je naredil čudež tudi zanjo, ozdravil je njene ledvice in ji ni bilo več potrebno hoditi na dializo.

Nekaj je na tem, da se dvignemo nad našo slabost, bolezen, nad osredotočenostjo nase in pomagamo drugim v potrebah. Pomembno je, da tisti, ki so v stiski prenesejo pogled s sebe in molijo za druge ljudi. Tom predlaga, da molimo za vsaj tri ljudi, ki so v podobni situaciji kot mi. Posredujmo pri Bogu za tiste, ki trpijo in potrebujejo naše molitve.

Poglavje 8: strah vs. vera.

Ena največjih ovir, da premagamo bolezen je strah. Strah je več kot čustvo. Je tudi duh.

Poznamo različne vrste strahu, tudi strah pred Bogom. Bog ne želi, da bi se ga bali do te mere, da bi se ga izogibali, ampak da bi ga spoštovali. Tudi ne želi, da bi se bali kakršnegakoli stanja, v katerem smo se znašli, situacije, ki nas je doletela. Ne želi, da bi se bali bolezni ali hudih duhov.

Vsakdo od nas izkuša čustvo strah. Povzroča paniko, preplah in nas lahko prevzame ter sproži odziv na boj ali beg. Čustva strahu običajno niso dolgotrajna in jih lahko premagamo z miselnim sklepanjem in zagotovilom.

Drugače pa je z duhom strahu. Ta vztraja, prežema naše bitje, se nas oklepa in vzpostavlja način našega delovanja. Lahko gre za strah pred določenimi boleznimi, pred tem, kaj se lahko zgodi z nami, tistimi, ki so nam blizu, za strah pred prihodnostjo, neznanim … Duh strahu zajame vsa naša čustva, ustvarja anksioznost, obup, skrbi, krivdo, depresijo …, vpliva pa tudi na naše fizično telo s težkim dihanjem, abdominalnimi bolečinami, paničnimi napadi … Takšno stanje nas paralizira in ovira, da bi šli naprej. Duh strahu opredeljuje vprašanje: «Kaj če …?«

Dokler se sami ne spopademo s strahom, strah preprečuje Bogu, da spremeni našo situacijo.

Tom se je kot zdravnik srečeval s številnimi ljudmi, ki jih je mučil in okupiral strah. Strah pred operacijo in strah, kaj bo, če ne bodo operirani. Strah pred jemanjem zdravil in strah pred stranskimi učinki le-teh. Strah pred sprejemanjem odločitev … in podobno.

Duh strahu ni od Boga. Strah je od sovražnika, hudiča. Bog nam je dal moč, ljubezen in zdravo pamet, da premagamo duha strahu. Bog ne želi, da se bojimo česarkoli ali kogarkoli! Kako pa se lahko borimo proti strahu? Z vero! Bolj kot bo naša vera rastla, bolj se bo manjšal strah in obratno. Vero pa krepimo vsak dan z Božjo Besedo in Božjimi obljubami. To je še posebej pomembno, ko se borimo z zdravstvenimi težavami in boleznijo. Imejmo v mislih: naša vera impresionira Boga.

Poglavje 9: resnica vs. dejstva.

Kaj obsega resnica? Resnica je lahko enako kot so dejstva, ni pa nujno. Kako ločimo resnico od dejstev?

Tom je bil oktobra 1997 diagnosticiran z limfomom plaščnih celic oz. ne-hodgkinovim limfomom.
Gre za agresivno bolezen, ki se običajno konča s smrtjo, ne glede na stopnjo, v kateri je bila prvič diagnosticirana ali kako se zdravi, v roku nekaj mesecev do enega leta. Tomova bolezen je bila ob postavitvi diagnoze že v stadiju 4. To so bila dejstva, s katerimi se je Tom soočil.

Tudi ko gre nekaj narobe v našem življenju, tega ne ignorirajmo. Bog ne želi, da živimo v strahu pred neznanim. Raziščimo kaj se dogaja z nami in priznajmo dejstva. Ampak ni se nam treba bati dejstev. Ker dejstva niso zmeraj resnica. Resnica je osnovana na Božji besedi, ki je večna in vzpostavljena za vedno.

Tom je v situaciji, v kateri se je nahajal stal na resnici Božje besede in ne na dejstvih. Božje besede, ki vsebuje obljube za naše zdravje.

Tudi mi lahko stojimo na teh obljubah iz Božje besede nad dejstvi. Dejstva se morajo podrediti resnici Božje besede.

Poglavje 10: jaz sem Gospod, ki te zdravi.

Tom trdi, da kot zdravnik nikoli nikogar ni ozdravil. Čeprav pozna veliko visoko izobraženih in izkušenih zdravnikov, ne pozna nobenega, ki bi ozdravljal. Zdravniki so ljudje, ki postavljajo diagnozo in zdravijo. Ozdravljenje, odrešenje, obnavljanje, milost, uslišanje prošenj so v domeni Boga, Jezusa Kristusa. To so značilnosti Boga, ki mu služimo. Bog nam je skozi Sveto pismo pokazal kdo on je. Eno izmed njegovih imen je tudi Jehova Rafa, Bog, ki ozdravlja, obnavlja, sestavlja, dela popolnega. Ozdravlja nas tako fizično kot psihično. Bog pomaga svojemu ljudstvu tako, da deluje v nadnaravnem svetu, ki je onkraj naravnega sveta, ki ga omejujejo fizični zakoni narave.

Poglavje 11: zaveza.

Bog si želi, da imamo z njim odnos. Že v začetku si je odnos želel z Adamom in Evo. Tudi Jezus Kristus je v vseh štirih evangelijih večkrat ponavljal apostolom, da naj ga sledijo.

Hoja z Bogom tvori skupni odnos zaveze. Obe strani postaneta eno. Zaveza je za vedno in vključuje vse dele naše biti. V odnosu zaveze so avtoriteta, viri, moč in zmožnosti enega tudi del drugega. V zavezi z Bogom smo lahko zaradi nedolžne in brezgrešne žrtve Jezusa Kristusa na križu. V zavezi z Bogom lahko hodim v imenu Jezusa Kristusa, v njegovi avtoriteti Jezusa Kristusa, v njegovem razumevanju …. Zaradi tega ni potrebno, da se sami bojujemo v življenjskih bitkah ali soočamo z zdravstvenimi težavami, boleznimi. Nismo sami! Ob sebi imamo partnerja zaveze, Boga, ki nas vodi, nam pomaga, skrbi in se bori za nas …

Poglavje 12: evharistija.
Izvor zadnje večerje, ki so jo imeli Jezus in njegovi učenci dan pred Jezusovim križanjem, izhaja iz pashalne večerje, imenovane tudi seder, ki jo praznujejo judje v spomin na to, da je Bog osvobodil Izraelce iz egiptovske sužnosti. Za kristjane je velikonočna večerja spomin na Jezusov prehod s tega sveta k Očetu, preko trpljenja, smrti in vstajenja od mrtvih.

Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal veliko noč, z lomljenjem nekvašenega kruha (njegovo telo) in deljenjem keliha (njegovo prelito krvjo) postavil evharistijo in napovedal svoje darovanje na križu.

Jezus Kristus je bil nedolžen, a kruto in grozno mučen, nemilostno kaznovan, njegovo telo je bilo pretepeno in bičano do te mere, da je bil na točki smrti.

Evharistijo lahko obhajamo tudi izven cerkve ali posebnih bogoslužij. To je lahko intimni čas preživet z Gospodom, ko se spominjamo, kaj je storil za nas.

Tom je v času bolezni vsako noč sam preživljal čas z Bogom, se spominjal Jezusove odkupne žrtve in preko podobe kruha in vina vstopil v občestvo s Kristusom. Kristusovo telo je zanj predstavljal nekvašen kruh, slan kreker, prelito Kristusovo kri, vino, pa grozdni sok.

Poglavje 13: človek je trojstvo.

Bog je trojstvo: Bog Oče, Bog Sin in Bog Sveti Duh. Tudi človek je trojstvo, saj je narejen po podobi Boga, je kombinacija telesa, duše in duha. Naše fizično telo dojema svet skozi pet čutov. Duh stremi k Bogu, da bi imeli odnos z njim, hkrati pa razvija našo moralo. Med aspektom fizičnega in duhovnega telesa je naša duša, ki vključuje naš um, voljo in čustva. Vsi deli naše biti se med seboj sodelujejo in vplivajo na drugi del. Naša reakcija na vsako situacijo je odvisna od tega, kateri del nas ima največji vpliv.

Naše splošno zdravje je odvisno od zdravja vseh delov našega bitja. Ko je poškodovano ali bolno naše fizično telo, to vpliva na dušo in duha. Zdravstvene težave vplivajo na nas mentalno, težje razmišljamo, se skoncentriramo, lahko nam zameglijo presojo … Vplivajo na naše čustveno stanje, tako da dajejo prostor frustraciji, skrbi, strahu, depresiji … Čustveni stres se kaže na fizičnem telesu pri govorici telesa, ki kaže na naše čustveno stanje. Fizične bolezni in težave vplivajo tudi na to, da v veri slabi naš duh, naša vera v Boga.

Zakaj dopuščamo, da imajo težave v fizičnem telesu vpliv na našo dušo in duha? Ali obstaja način, da naša duša in duh pomagata telesu, ko se bori z zdravstvenimi težavami?

Ko je bil Tom bolan in ga je obiskoval pastor Glen in mu je ponavljal: «Ostani dobre volje.« Kasneje je spoznal, da je skušal opogumljati njegovega duha in emocije, s tem pa pozitivno vplivati na njegovo fizično telo. Na podoben način je tudi Jezus opogumljal ljudi.

Vera v Jezusa Kristusa, ki deluje na duha in dušo, lahko pomaga in ozdravi naše zemeljsko telo. Z vero duhovno posegamo v nadnaravno po pomoč.

Poglavje 14: ali naredimo svoj del?

Ko je Bog obljubil Izraelcem, da jih bo izpeljal iz egiptovskega suženjstva v obljubljeno deželo, niso vedeli, kam točno gredo, kaj jih čaka na poti ali kdaj bodo prišli v obljubljeno deželo. Naloga Izraelcev je bila, da služijo Bogu, tudi z daritvami živali, in ga častijo. Naloga Boga je bila njegova skrb za izraelsko ljudstvo.

Se je danes kaj spremenilo? A nismo kristjani ljudje, ki smo se rešili spon tega sveta? Ali nas ni Bog čudežno osvobodil skozi žrtev Jezusa Kristusa? Ali nas ne vodi v obljubljeno deželo, da da bi živeli večno z njim? A ni še vedno njegova naloga, da skrbi za nas? Ali ni naša naloga, da mu služimo in vršimo njegovo voljo?

Naša naloga je, ne glede na naše stanje, ali smo močni ali šibki, zdravi ali bolni, če je vse v redu v našem življenju, ali če vse razpada … da služimo Bogu in ga častimo. Nimamo pa časa in energije, da bi bili z Gospodom. Prevečkrat smo ujeti v svoj svet, svoje probleme, zdravstvene težave in zanemarimo naše duhovne potrebe. Veliko časa preživimo v čakalnicah ordinacij, bolnišnicah…, ne iščemo pa Boga na kolenih. Vznemirjamo se, kaj bo, če bo, namesto, da bi preživljali čas z Bogom v molitvi in brali Božjo besedo. Bog ne želi, da posvečamo čas in energijo našim problemom in zdravstvenim težavam, temveč da se osredotočamo na Njega. Bog je naš zavezni partner in bo zagotovil vse potrebno, da se bo izpolnila njegova volja v našem življenju. V svojem življenju moramo poskrbeti za to, da bomo imeli dovolj časa in energije, da se bomo v svojem življenju lahko duhovno borili. Naj zdravniki, terapevti …  povedo, kaj je potrebno narediti z medicinskega stališča, da bomo premagali težave z zdravjem. Mi pa se z Božjo močjo borimo proti zdravstvenim težavam. Dodajmo duhovno orožje vere, molitve, branja Božje besede, proklamacije Božjih obljub, obhajajmo evharistijo, vključimo molitve ostalih kristjanov …

Tom je imel pri boju z rakom težave s tem, da bi spustil s svojih misli svoje medicinsko znanje in razumevanje. Kot zdravnik je sebe stalno ocenjeval z medicinskega vidika. Predvideval je potencialne probleme, potencialna zdravljenja, potencialne komplikacije zdravljenj …

Ko je Tom molil, mu je Bog pokazal avtocesto, ki je imela na sredi rumeno črto. Leva stran avtoceste je predstavljala medicinsko znanje in klinično razumevanje. Ta cesta je bila izvor zaskrbljenosti, frustracij in anksioznosti. Desna stran je predstavljala hojo z Bogom in je pomenila notranji mir, zagotovilo, zaupanje … Na njem je bilo, da sprejme odločitev ali bo hodil po desni ali levi strani avtoceste. Odločen je bil, da bo hodil po desni strani avtoceste in da se bo osredotočal na Boga. Zaupal in verjel je, bo Bog poskrbel za njega, če mu bo služil in ga častil.

Poglavje 15: ozdravljenje.

Tom se je zelo bal raka, posebej levkemije in limfoma. Vendar ga je doletelo ravno to, česar se je najbolj bal.

Kot študent medicine v 80 letih prejšnjega stoletja, je delal s številnimi pacienti, ki so se borili z rakom. Videl je tako uničujoče učinke raka kot tudi uničujoče učinke kemoterapij in obsevanj. Danes so zdravljenja bistveno napredovala in terapije nimajo veliko stranskih učinkov.

Sveti Duh je vodil Toma, da je bil 1. decembra 1997 sprejet v bolnišnico. Prejel naj bi kemoterapijo, ki naj bi vsaj začasno ustavila raka, da bi lahko doživel še zadnji Božič z družino. Njegovo telo je umiralo in zavedal se je, da bo zdravljenje s kemoterapijo malo delovalo, če sploh bo. Vendar je zaupal Bogu. Ko so pripravljali kemoterapijo je prekinil pripravo in prosil za molitev. Zahvalil se je za zdravilo in prosil Boga, da blagoslovi in mazili zdravilo, ki mu bo s pomočjo infuzije teklo v kri. Prosil je tudi, da ne bi imel stranskih učinkov kemoterapije.

Ko je infuzija tekla, je Tom začel ugotavljati, da se nekaj dogaja v njegovem telesu. Tumorji na vratu in pod roko, ki so bili prej na otip trdi, so postajali gobasti, začeli so se mehčati. Tudi ostali veliki tumorji po telesu so se začeli mehčati in se krčiti. V prihodnjih urah so se tudi ostali tumorji v njegovem telesu stopili pred njegovimi očmi. Adenopatija je izginila. Življenje je planilo v njegovo telo in veselje je preplavilo njegovo dušo.

Vseeno je bilo njegove telo zelo šibko, izčrpano in podhranjeno. Ampak Bog je Tomu obnavljal moč. V naslednjih nekaj tednih je Bog odpravil vso njegovo zateklost in edeme. Obnovil je funkcijo vseh njegovih organov, sprostil fleksione kontrakture kolen in gležnjev ter ga okrepil do te mere, da je lahko sam hodil. Tom je ponovno odšel v službo in  nadaljeval s svojo službo zdravnika. V mesecih, ki so sledili mu je Bog povrnil vse finance, ki jih je izgubil zaradi raka. Bog je ustvaril tudi številne možnosti, da o svojem čudežu pričuje.